Ime belgijski ovčar združuje štiri različice iste pasme, ki se med seboj razlikujejo samo v dolžini, barvi in kvaliteti dlake. Značilnosti psa pa so enake pri vseh štirih različicah. Torej, en sam pes s štirimi plašči !

Belgijski ovčar je robusten, eleganten pes s harmonično zgradbo telesa in s ponosno držo.

Plečna višina je pri samcih 62 cm (-2+4cm) in pri samicah 58cm (-2+4cm). Glava je klinaste oblike, lepo oblikovana.

Lobanja je srednje široka, z bolj ploščatim čelom. Prehod v gobec je postopen, gobec je raven. Oči ima srednje velike, temne mandeljeve barve. Ušesa so visoko nastavljena, trikotna, pokončna. Vrat je zelo mišičast, brez podbradka. Če ga pogledamo od strani je malo izbočen.

Telo je močno, mišičasto, vendar ne težko, kvadrataste oblike. Hrbet je širok, raven in mišičast. Prsni koš ni zelo širok, je pa globok, mišičast in rahlo padajoč. Trebuh je pritegnjen. Križec je rahlo padajoč. Kosti na nogah so kompaktne, z močnimi mišicami. Okotenost omogoča živahno in spretno gibanje. Rep je močan srednje dolg,, spuščen, s koncem obrnjenim malo navzgor. Dlaka je bujna, gosta, črna in dolga ( groenendael), rdeče- črna

(tervueren), rdeče- rjava kratka (malinois), ali rjava, kratka, trda in kodrasta ( laekenois).

Prednik belgijskega ovčarja je canis familiaris matris optimae, skupen prednik ovčarskih psov, ki so ga odkrili po fosilnih ostankih v bronasti dobi, Imenoval se je bronasti pes.

Značilnosti belgijskega ovčarja so podobne značilnostim nemškega ovčarja. Razlika v zunanjosti se je pojavila zaradi načrtnih parjenj in vzreje – zaradi posega človeka ( kot je pomemben kapitan von Stephanitz za nemške ovčarje, je pomemben prof. Reul za belgijske ovčarje).

Rezultat načrtne vzreje belgijskih ovčarjev v prejšnjem stoletju je bilo veliko psov prvotnega tipa, bili so majhni in različnih barv, čuvaji in branilci ovac, ki so živeli na območju, porastlem z gozdom. Ti psi so bili osnova za belgijskega ovčarja. Profesor Reul je leta 1891 s pomočjo svojih sodelavcev Beernaerta in Vander Snicka, veterinarjev in vzrediteljev organiziral srečanje v veterinarski šoli v Cureghnu.

Od 117 psov je ostala skupina psov z enakimi značilnostmi (potem, ko je odstranil netipične pse): velikost 50-55cm teža 18 kg, srednje konstitucije, majhna ravna trikotna uhlja, ozek vendar globok prsni koš, trebuh pritegnjen, širok ledvični del, raven križec in dolg rep. V tej skupini so obstajale razlike v dlaki, tako v kvaliteti kot v barvi. Obstajale so vse barve, razen bele: črna, krem, rdeče rjava, siva in tigrasta. Rezultat tega srečanja je bila potrditev karakteristik enega tipa psa za belgijskega ovčarja.

Izbrani in najboljši tipi psa, Reul jih je ločil v tri tipe glede na kvaliteto dlake, so bili: psi s trdo dlako, psi s dolgo dlako in psi s kratko dlako brez omejitve barve z enotnim standardom.

Leta 1899 so ustanovili klub belgijskih ovčarjev. Klub je odločil, naj bodo psi z dolgo dlako črne barve, psi s kratko dlako rdeče rjavi in psi s trdo dlako sivi. Ta odločitev je povzročila začetek nasprotij glede barve belgijskih ovčarjev. Ta nasprotja so še danes. Leta 1907 je klub potrdil tudi pse z dolgo dlako rdečerjave barve in pse s trdo dlako rdečerjave barve. Leta 1921 so potrdili vse barve, ki so jih imeli prvi psi v Cureghnu. Danes so psi s kratko dlako sive ali črne barve izločeni iz vzreje.

Groenendael

Prvi pes je bil Picard d Uccle. Živel je v gozdovih Soignesa, nedaleč od Bruslja, na ozemlju gradu Groenendlael. Po njem je pasma dobila tudi ime. Lastnik tega psa je bil Monxieur Rose, ki je 1891 leta začel vzrejati to pasmo. Plod njegove vzreje je bila robustna črna psica z imenom Petite, ki je varovala trop ovac. Za družbo ji je izbral psa Picarda, ki je varoval ovce na gričih Feluy Arquennesa. Zaradi njegovih fizičnih in delovnih kvalitet ga je vzel Reulov sodelavec Monsieur Bernaerts v Uccel. Tako je dobil ime Pikard d”Uccle. Med družino črnih psov, ki so iztopali po kvaliteti, so izbrali psa Duca di Groenendaela. S sorodstvenimi parjenji so zgradili družini Groenendael in Tervueren.V sorodstveno parjenje so vnesli novo kri črne psice Pekzwetpece. Tudi ona je imela v četrti generaciji psa Picarda d”Uccle. Leta 1900 je Societe Royal Canine de St.Hubert vpisala v svojo knjigo prvotne, majhne črne hudičke gospoda Rose z imenom Groenendael.

Švica, Nemčija in Francija so nadaljevale selekcijo in dobili smo izboljšave glede lepote in značaja.

Tervueren

Osnova za različico belgijskega ovčarja z dolgo dlako rdečerjavo-črne barve sta samec Milsart, sin Duca di Grenendaela z dolgo črno dlako in samica di Miss z dolgo dlako rdečerjavo-črne barve. Z ozkim sorodstvenim parjenjem so vzredili pse z dolgo dlako, drugačne barve od črne, ki so jih imenovali tervueren po kraju v bližini Bruslja. Pasma tervueren že na začetku ni bila tako številčna kot groenendael.

Nikoli se niso mogli tudi uskladiti glede barve: siva, tigrasta ali rdečerjava. Po prvi in drugi svetovni vojni so bili rojeni belgijski ovčarji s kratko dlako-malinoisi. Ker je značaj psov z dolgo dlako recesiven (prikrit) glede na pse s kratko dlako, je možno, da se je rodil tervueren iz dveh malinoisov.

Ime so dobili po mestu de Malines v bližini Brabante. Leta 1898 so v Malinesu ustanovili Club du Chien de Berger Belge z namenom, da bi ocenjeval značaj te pasme. Zaradi gibčnosti in inteligentnosti malinoisov, ki sta bili rezultat večletne načrtne vzreje, so to pasmo določili za delovno pasmo (predvsem v Belgiji in Franciji). Ti psi so delali za policijo mesta di Gand, za vojsko, optimalne rezultate so dosegali tudi na delovnih preizkušnjah, ki so se začele 1906. leta.

Takrat so tekmovali večinoma z groenendaeli, ki so bili zlahka prepoznavni zaradi dolge črne dlake, vendar so malinoisie že takrat imeli boljšo naravno zasnovo za delo. Prva plemenjaka te pasme sta bila samca Tiop in Dewet, sorodnika po materini liniji. Tiop je bil samec trdega značaja zelo živ, skladno in elegantno grajen, z odličnimi sposobnostmi za delo. Predvsem odlično je imel razvito čutilo vonja. Lastnik je bil gospod Huyghebaert. Dewet je ravno tako bil močen samec, rahlo pretežak, rdečerjave barve, rahlo presvetle, s preveč črne. S sorodstvenim parjenjem so zagotovili psa pasme malinois, ki vsebuje robustnost in moč po Dewetu in eleganco in živahnost po Tiopu.

Leta 1917 so Nemci uničili nekaj sto belgijskih ovčarjev. Prišli so težki časi za malinoise in treba je bilo čakati na šestdeseta leta, ko je Leon Destailleur pripeljal nekaj primerkov v Francijo, da bi ponovno začeli vzrejati to pasmo. Selekcija je temeljila na dobrem značaju in na atletskih sposobnostih psa. Danes so malinoisi na delavnem področju povsem na vrhu.

Pri nas, v Sloveniji, jih še ni veliko, ki bi si izbrali to pasmo za delo ali pa za sopotnika v življenju.

Vzredil ga je Jansen na gradu Laeken. Plemenjak je bil pes s trdo dlako Vos, praded psov s kratko dlako Tia in Dewa. Z ozkim sorodstvenim parjenjem so dobili psa z majhnima trikotnima uhljema, z gosto, trdo in rahlo valovito dlako rjavo rumene (bež) barve. Laekonois ni nikoli dosegel take popularnosti in številčnosti kot druge tri variante belgijskih ovčarja. Največ ga vzrejajo na Nizozemskem.

Literatura: Cani, N.6. 1992: Questione di mantelo

Cani, N.4. 1993: Ataco totale Quottro zampe ( junij 1993, št.6. leto 7): Pastore belga

Amatori dei cani da pastore belgi (annuario 1992)